Prijavno okno

Navigacija

Kratka predstavitev

 Katedre na Oddelku za geografijo:

  • Katedra za regionalno geografijo
  • Katedra za politično geografijo
  • Katedra za fizično geografijo
  • Katedra za družbeno geografijo
  • Katedra za didaktiko geografije
  • Katedra za varstvo geografskega okolja
  • Katedra za geografijo turizma
  • Katedra za regionalno planiranje

 

Leta 1919 sta bili na takrat ustanovljeni ljubljanski univerzi za geografijo predvideni kar dve stolici (fizična geografija, antropogeografija), vendar je bil šele aprila 1920 imenovan Artur Gavazzi za prvega rednega profesorja za geografijo. Z delom je pričel leta 1921. Istega leta je bil v okviru Filozofske fakultete ustanovljen Geografski inštitut, v katerem je Gavazzi zbral okoli sebe skupino zagretih študentov in diplomantov (Valter Bohinec, Roman Savnik, Franjo Baš, Ivo Rubič in drugi), ki so leta 1922 ustanovili Geografsko društvo Slovenije. Kot dober organizator je že tedaj poskrbel za obsežno knjižnico in zbirko kart. Opremil je tudi laboratorij za limnološka in oceanografska raziskovanja. Delo Geografskega inštituta je povezal z vodenjem tedanjega Zavoda za meteorologijo in geodinamiko, ki so ga leta 1921 priključili k univerzi. Študij geografije je v prvem obdobju potekal v glavnem po vzorcu avstrijskega študijskega sistema. Po odhodu Gavazzija na novo ustanovljeno katedro za fizično geografijo v Zagreb, je bil leta 1927 na njegovo mesto izvoljen Anton Melik, ki je nato z Svetozarjem Ilešičem od leta 1933 do konca šestdesetih let kreiral študij in znanstveno usmerjenost slovenske univerze. Z Melikom se je geografija na ljubljanski univerzi razvila ne le v duhu takrat moderne srednjeevropske geografske znanosti, temveč hkrati tudi kot nacionalna veda. Obenem se je tudi vsebinsko izpopolnila in tematsko zaokrožila. Melik in kasneje še Ilešič sta se z veliko vnemo lotila pedagoškega in znanstveno raziskovalnega dela, neprestano pa se je tudi povečevalo število študentov. Osnovan je bil seminar ter uvedene intenzivne terenske vaje, ki so bile (z redkimi izjemami) organizirane tako za učno osebje kot za študente na lastne stroške. Ob Meliku in Ilešiču je slovenska geografska znanost suvereno in plodno vstopila v takratni jugoslovanski, evropski in svetovni znanstveni prostor. Leta 1925 je Geografsko društvo pričelo izdajati danes najstarejšo in osrednjo strokovno geografsko revijo Geografski vestnik, v znanstveno-raziskovalnem pogledu pa je bil poudarek na geomorfološkem, prebivalstvenem in agrarno geografskem proučevanju historično-genetske oziroma fiziognomsko-morfološke smeri. Pod vplivom Melika je bil glavni poudarek na geomorfologiji, proučevanju naselij in agrarni geografiji.
 
Šele po 2. svetovni vojni je slovenska geografija kot ena najmlajših nacionalnih ved pridobila širše možnosti za organizacijski, študijski in vsebinski razmah, vendar sta se Melik in Ilešič vse do začetka 60-tih let sama ubadala z obsežnim pedagoškim delom, izdajo učbenikov, znanstveno-raziskovalnim delom in številnimi pomembnimi nestrokovnimi funkcijami. Potrebe so se zaradi naraščajočega števila študentov in uvajanja novih predmetov stopnjevale. Razmere so se izboljšale šele po letu 1959, ko je tretje predavateljsko mesto zasedel Vladimir Klemenčič, odobrenih in zasedenih pa je bilo tudi več asistentskih mest. V povojnem obdobju do leta 1960 je vsako leto diplomiralo vsaj 10 geografov, 12 geografov pa je doktoriralo.
 
Po ustanovitvi Geografskega inštituta Univerze (z zemljepisnim muzejem) je znanstveno-raziskovalno delo sodelavcev dobilo solidne organizacijske in finančne temelje, narejena pa je bila tudi smiselna razdelitev delovnih področij s takratnim Inštitutom za geografijo SAZU in Inštitutom za raziskovanje krasa v Postojni. Leta 1961 so Geografski inštitut pri Univerzi preimenovali v Oddelek za geografijo, ki je sčasoma pridobil tudi nove fakultetne učitelje in sodelavce (Igor Vrišer, Marjan Žagar, Darko Radinja, Vladimir Leban, Jakob Medved, Ivan Gams, Mirko Pak, Jurij Kunaver in drugi). Tako se je matična geografska enota močno okrepila. Takratni dvopredmetni in dvostopenjski študij je omogočal našim diplomantom zaposlitev na osnovnih in srednjih šolah, obenem pa se je začela krepiti zaposlitev izven šole. V letu 1966 se je začel tudi podiplomski študij, ki se je kasneje še razmahnil in postal vse bolj logična oblika izpopolnjevanja najbolj nadarjenih diplomantov.
 
Po Ilešičevem mnenju si je ljubljanska geografska šola s svojim jedrom na Univerzi v 60-tih letih prejšnjega stoletja pridobila nadpovprečen ugled in neke vrste vodilno vlogo v takratni jugoslovanski geografiji, stopnjevala pa se je tudi živahna mednarodna dejavnost. Široko razvejana znanstveno-raziskovalna dejavnost članov oddelka je zaradi hitre preobrazbe slovenskih pokrajin in povečane specializacije raziskovanja segla na nova področja (geografija krasa, funkcijsko zasnovana klimatogeografija in hidrogeografija, biogeografija, proučevanje naravnih nesreč, proučevanje intenzivnih sprememb podeželja in mest zaradi deagrarizacije, urbanizacije, industrializacije in razvoja turizma, opredelitev in proučevanje narodnostno mešanih območij itd.). Leta 1957 je didaktika geografije pod imenom Metodika pouka geografije prvič postala visokošolski predmet. Znanstveno-raziskovalna in pedagoška dejavnost, ki se je sprva razmahnila z ustanovitvijo Inšituta za geografijo Univerze, se je kasneje razširila tudi z že obstoječima geografskima inštitucijama ter z ustanovljenima geografskima oddelkoma v okviru ljubljanske in mariborske Pedagoške akademije.
 
To je čas, ko se je začela slovenska pokrajina pod vplivom policentrično zasnovane industrializacije, z njo povezane urbanizacije in deagrarizacije ter odpiranja državnih meja na območju Slovenije hitro spreminjati, podeželje pa tudi regionalno diferencirati. Študijam, ki obravnavajo pojave z izhodišč posameznih geografskih vej (agrarne, industrijske, prebivalstvene, turistične, prometne) so se pridružile študije, ki posvečajo pozornost problemom posamezne regije ali celotne Slovenije. V tem času se je tudi geografija počasi izvijala iz tradicionalističnih okvirov. V ospredje so vse bolj prihajali interdisciplinarnost in problemi pokrajine v industrijski družbi z vplivi mednarodnega tranzitnega položaja, odprtosti proti razvitemu evropskemu svetu in prostorske funkcije Slovenije kot obmejne regije Jugoslavije. Zaradi negativnih ekoloških učinkov industrializacije in urbanizacije je bilo več pozornosti posvečene ekološkim problemom in varovanju naravnega okolja. Rezultati tega dela v novejšem času so na eni strani študije po posameznih vejah geografije (turizem, industrija, prebivalstvo, hidrogeografija, ekologija itd.), na drugi strani pa študije o podeželju, obmejnih regijah in o drugih tipih pokrajine. Zadnja desetletja so bili izdani številni visokošolski učbeniki (o regionalnem planiranju, pokrajinski ekologiji, matematični geografiji, agrarni geografiji, politični geografiji itd.) in zborniki z geografskih posvetovanj.
 
Raznolikost konceptov, ki jo je zaznati v delu univerzitetnih sodelavcev, je plod njihovega povezovanja s številnimi geografskimi šolami po Evropi pa tudi zunaj nje. S hitrim razvojem geografije je povezano povečanje števila učiteljev in sodelavcev ter tudi vedno večje število slušateljev geografije. V devetdesetletnem razdobju se je od enega učitelja z asistentom razvila sodobna pedagoška in znanstvena geografska ustanova. Zaradi potreb po poglobljenem znanju geografov na negeografskih področjih so bili več kot dve desetletji s svojimi predmeti in širokim znanjem vključeni v pedagoški proces Anton Ramovš z geologijo, Zdravko Petkovšek z meteorologijo ter Miran Čuk s statistiko. Pri snovanju katedre za didaktiko geografije sta sodelovala Dušan Kompare in Mavricij Zgonik. Delo teh prvih sodelavcev so nadaljevali njihovi nasledniki  iz negeografskih in geografskih vrst.
 
Povečanje števila učiteljev in asistentov je omogočilo temeljito preoblikovanje študijskega programa. Poleg dvostopenjskosti in dvopredmetnosti študija je bilo prav gotovo najpomembnejše približevanje programa potrebam prakse in to ob poudarjeni skrbi za sledenjem razvoja metodologije in teorije stroke. Poleg pedagoške je bila oblikovana tudi nepedagoška smer študija geografije, ki je v 90-tih letih prejšnjega stoletja iz dvopredmetne prerasla v samostojno smer. Znotraj te smeri se je izoblikovalo pet področij (usmeritev), ki jim oddelek - kot odziv na potrebe prakse – namenja posebno pozornost: geografija krasa, geografija turizma, politična geografija, varstvo geografskega okolja in prostorsko planiranje. Konec 90-tih let prejšnjega stoletja je prenovljeni oziroma poenostavljeni študijski program polno zaživel. Opuščena je bila dvopredmetna nepedagoška smer, obenem pa sta se izenačila A in B predmet, tako da je postal študij geografije dvosmeren: na eni strani je bila samostojna nepedagoška smer, na drugi pa dvopredmetna pedagoška smer. Predvsem pri nepedagoškem študiju je potrebno omeniti tradicionalno študijsko povezovanje z drugimi strokami, tako naravoslovnimi kot družboslovnimi in humanističnimi, kar se bo še okrepilo s prehodom na bolonjski študij. Na obeh smereh je bila in tudi v prihodnosti ostaja vključena obvezna praksa študentov. Na enopredmetnem programu opravljajo študenti prakso v različnih inštitucijah, na ministrstvih, zavodih, agencijah, v podjetjih in drugod, medtem ko študenti na dvopredmetni pedagoški smeri opravljajo pedagoško prakso tako na osnovnih kot tudi na srednjih šolah.
 
Da je študij geografije dobil pri študentih primeren odziv, dokazuje tudi močna obštudijska dejavnost študentov. Organizirani v Društvo mladih geografov Slovenije priprejajo raziskovalne tabore, se udeležujejo študentskih strokovnih srečanj v tujini in gostijo tuje študente pri nas. Izdajajo lastno glasilo Geomix, v katerem prevladujejo strokovne vsebine in prispevki o študiju.
 
Postopoma se je izoblikovala osrednja geografska knjižnica z blizu 100.000 knjižnimi enotami, bogata kartografska zbirka, obenem pa se je posodabljal tudi fizičnogeografski laboratorij.
 
Ob praznovanju devetdesetletnice ljubljanske univerze ugotavljamo, da se je geografska znanost na področju metodologije, teorije in aplikacije vsebinsko razvijala in spremljala razvoj geografske znanosti v svetu. Učitelji in sodelavci Oddelka za geografijo so bili od Geografskega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in Inštituta za geografijo univerze njuni vodilni sodelavci tako pri vodstvu raziskovalnega dela kot pri urejanju revij. S kadrovsko krepitvijo geografskih inštitutov se je zmanjševalo sodelovanje z Oddelkom za geografijo, posebno na raziskovalnem področju. Za opravljanje raziskovalnega dela se je oddelek moral vključiti v Znanstveni inštitut FF, a pri tem je ostal skoraj brez kadrovske in opremske infrastrukture, nujno potrebne za raziskovalno delo. Nov način financiranja raziskovalnega dela prek programov (srednjeročno, usmerjeno financiranje) in prek projektov (tržno, delno usmerjeno financiranje) je zahtevalo ovrednotenje dotedanjega raziskovalnega dela dela in oblikovanje novih raziskovalnih skupin. Podobno se je zgodilo s strokovnimi publikacijami: vedno manjše možnosti objavljanja znanstvenih in strokovnih prispevkov v glasilih geografskih institucij je vodilo oddelek v odločitev, da začne leta 1985 izdajati lastno znanstveno revijo DELA, ki od takrat kontinuirano izhaja, ves čas pa je oddelek izdajal tudi priložnostne publikacije. Leta 2009 je izšel tudi prvi Geograff, ki je nova oddelčna znanstvena revija.
 
Sodelavci Oddelka za geografijo ves čas od nastanka Geografskega inštituta po prvi svetovni vojni posvečajo vso pozornost razvoju teorije, metodologije in aplikacije. V vsej svoji zgodovini se oddelek ni nikoli zapiral sam vase, ampak je ustanavljal ali pomagal ustanavljati različne geografske ustanove, tako pedagoške kot raziskovalne. Učitelji Oddelka za geografijo so tako v preteklosti kot danes predavali tudi zunaj Filozofske fakultete (npr. na interdisciplinarnem podiplomskem študiju regionalnega planiranja na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na Turistici – Visoki šoli za turizem v Portorožu in na Fakulteti za humanistične študije v Kopru, na Prirodoslovno matematičkem fakultetu v Sarajevu in v Tuzli, na Univerzi v Celovcu, itd.). Rezultate svojega raziskovalnega dela sodelavci oddelka sproti objavljajo v slovenskem in tujem geografskem tisku. Z vse bolj organiziranim raziskovalnim delom v svetu povezujejo svoje delo v komisijah in delovnih skupinah Mednarodne geografske unije, kjer so bili oziroma so še vodje, člani vodstev ali pa člani komisij in delovnih skupin. Aktivno sodelujejo na številnih domačih in mednarodnih geografskih in drugih posvetovanjih, seminarjih, konferencah itd., obenem pa so več zelo odmevnih tudi sami organizirali. Na oddelku gostujejo strokovnjaki iz različnih evropskih in neevropskih držav, kar predstavlja velik, predvsem pa kvaliteten doprinos k študiju in delu na oddelku, ravno tako pa naši učitelji zelo pogosto predavajo na tujih univerzah širom po Evropi ter v ZDA, Novi Zelandiji in Avstraliji. Posledica povezovanja s tujimi univerzami je tudi bogata izmenjava študentskih ekskurzij. Na Oddelek za geografijo redno prihajajo mladi raziskovalci na raziskovalno izpopolnjevanje iz evropskih pa tudi neevropskih dežel. Člani oddelka so za svoje predano znanstveno-raziskovalno in pedagoško delo prejeli številna domača in tuja priznanja in nagrade.
 
Z namenom dvigniti kvaliteto študija in motivirati študente za delo, smo leta 2000 uvedli Priznanja Oddelka za geografijo FF, UL. Podeljujemo jih za nadpovprečno kvalitetne pisne izdelke (seminarske naloge, diplomska dela) naših študentov. Ugotavljamo namreč, da Prešernova nagrada, ki jo dobi praviloma le eden z Oddelka, za tako množične populacije ne zadošča več, ne želimo pa, da bi bila kvalitetna dela prezrta.
 
V študijskem letu 2006/07 so se na Filozofski fakulteti začele aktivnosti za vpeljavo tutorskega sistema, v katere se je vključil tudi naš oddelek. S svojimi člani je sodeloval pri vseh posvetih, seminarjih in uvajalnih delavnicah. S študijskem letom 2007/08 je s prvimi skupinskimi sestanki tutorstvo tudi dejansko zaživelo. Tutorji so se spoznali s svojimi tutoranti in med njimi tako ves čas poteka živahna komunikacija o študijskih in obštudijskih dejavnostih, pa tudi težavah. Za potrebe tutorstva je bila vzpostavljena tudi spletna učilnica.
 
V letu 2005 smo na oddelku začeli s pripravo prenove študijskih programov po bolonjskih smernicah. Do danes imamo akreditirane 3 študijske programe in sicer Prvostopenjski univerzitetni študijski program Geografija – enopredmetni, Prvostopenjski univerzitetni dvodisciplinarni študijski program Geografija ter Drugostopenjski magistrski program Geografija, medtem ko sta v postopku akreditacije Drugostopenjski univerzitetni dvopredmetni pedagoški program Geografija ter program doktorskega študija. V študijskem letu 2008/09 tako vzporedno potekata bolonjski Prvostopenjski univerzitetni študijski program Geografija – enopredmetni ter nebolonjski dvopredmetni pedagoški program Geografija, ki ga bo v naslednjem študijskem letu nadomestil Prvostopenjski univerzitetni dvodisciplinarni študijski program Geografija.
 

V študijskem letu 2008/2009 je na oddelku zaposlenih 12 učiteljev, 8 asistentov, 2 strokovna sodelavca, 1 tajnica oddelka, 4 knjižničarke, 1 laborantka, 2 sodelavki v Raziskovalnem centru, v pedagoškem procesu pa sodelujejo še 4 zunanji učitelji in  1 lektorica.