100 let FF

V imenu Univerze v Ljubljani iskreno čestitam naši članici, Filozofski fakulteti, ob stoletnici delovanja.

Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani leta 1919 je bila Filozofska fakulteta njena ustanovna članica. V Zbornični dvorani takratnega Deželnega dvorca je 3. decembra 1919 ob 9. uri zjutraj potekalo prvo predavanje v slovenskem jeziku na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Ta čast je pripadla takrat 29-letnemu slavistu dr. Franu Ramovšu, habilitiranemu profesorju na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Predaval je o historični gramatiki slovenskega jezika. Na ta dan Univerza v Ljubljani uradno praznuje začetek svojega delovanja.

A dejstvo je, da segajo začetki visokošolskega humanističnega izobraževanja na Slovenskem precej dlje v zgodovino. Obstoječim stotim letom bi tako lahko dodali vsaj še tristo let. Leta 1619 so jezuiti začeli s prvimi visokošolskimi predavanji iz moralne teologije. Zanimiv je tudi zapis v Enciklopediji Britaniki, ki kot ustanovno leto Univerze v Ljubljani navaja letnico 1595, ko je bil odobren jezuitski kolegij v Ljubljani. Sklenemo lahko, da je Univerza preživela stoletja, ne glede na politična dogajanja in ureditve.

Univerza v Ljubljani je najstarejša, največja in najbolj uveljavljena izobraževalna in znanstvenoraziskovalna institucija v državi. Praznovanje stoletnice predstavlja vsaj sto dobrih razlogov za povezovanje in sodelovanje.

Ob tem pomembnem jubileju se Filozofski fakulteti zahvaljujem za odlične pedagoške in znanstvenoraziskovalne dosežke na področju humanistike in družboslovja. Zahvaljujem se vsem profesoricam in profesorjem, ki so v preteklosti orali ledino in seveda kasnejšim generacijam, ki so to pomembno fakulteto pripeljale do omenjenih dosežkov. Fakulteta je izobrazila številne generacije diplomantk in diplomantov humanistike in družboslovja in prav ti so odločilno sooblikovali razvoj slovenske družbe.

Ob tem pomembnem jubileju se Filozofski fakulteti zahvaljujem za odlične pedagoške in znanstvenoraziskovalne dosežke na področju humanistike in družboslovja. Zahvaljujem se vsem profesoricam in profesorjem, ki so v preteklosti orali ledino in seveda kasnejšim generacijam, ki so to pomembno fakulteto pripeljale do omenjenih dosežkov. Fakulteta je izobrazila številne generacije diplomantk in diplomantov humanistike in družboslovja in prav ti so odločilno sooblikovali razvoj slovenske družbe.

Filozofska fakulteta sodi med največje članice Univerze v Ljubljani, slovi po svoji družbeni odgovornosti in kritičnosti. V teh letih je postala središče in temelj humanistike in družboslovja. Temelji na vrednotah, kot so svoboda, vrednost posameznika, odgovornost do skupnosti, strpnost do drugih. Univerza in predvsem Filozofska fakulteta ima ključno vlogo pri ohranjanju samobitnosti naroda, kjer sta poleg znanja ključna tudi jezik in kultura. Filozofska fakulteta je bila in ostaja temeljni gradnik razvoja naše skupnosti in je ključna članica Univerze v Ljubljani. Brez nje tudi naša univerza ne bi bila to, kar je.

Dovolite mi, da zaključim z mislijo velikega učitelja, mojstra Konfucija: »Človek, ki skrbi za svoje znanje in hkrati nenehno pridobiva novo, lahko postane učitelj drugih.« Želim vam uspešno delo še naprej. Vem, da boste na Filozofski fakulteti tudi v prihodnje prizadevno skrbeli za nove mojstre in mojstrice na področju humanistike in družboslovja.

Prof. dr. Igor Papič, rektor Univerze v Ljubljani

Spoštovani predsednik Republike Slovenije, spoštovani gospod rektor, spoštovane ekscelence in drugi visoki gostje iz Slovenije in 26-ih tujih držav, spoštovani profesorji in profesorice, sodelavke in sodelavci, študentke in študenti, drage kolegice, dragi kolegi, dobrodošli, dobrodošle na slavnostni akademiji Filozofske fakultete ob njeni stoletnici.

Leta 1821 se je France Prešern vpisal na študij prava na dunajski univerzi. Če bi že takrat doma imeli svojo univerzo, ga njegova »uka žeja« bržkone nikoli ne bi speljala iz njegovega sveta. In morda nikoli ne bi napisal Sonetov nesreče, vsaj uvodnega ne, o Vrbi, njegovi srečni, dragi domači vasi ...

Nekaj manj kot sto let po objavi Vrbe je bila ustanovljena Univerza v Ljubljani in z njo tudi Filozofska fakulteta. France Prešern in univerza si delita rojstni dan – tretji december. Na ta dan leta 1919 ob devetih zjutraj je v deželni zbornici Kranjskega deželnega dvorca potekalo prvo predavanje v slovenskem jeziku na novoustanovljeni univerzi.

To so torej naše korenine, ki jih ne gre pozabiti. Čeprav so bili ključni razlogi za ustanovitev Univerze v Ljubljani nacionalno zavedne narave, je vse to dogajanje v začetku dvajsetega stoletja pomembno vplivalo tudi na posamezne življenjske usode ljudi. Nič več ni bilo potrebe po goljufivih kačah, ki so nekoč Prešerna vodile v svet, v katerem je izkusil, »kako se v strup prebrača vse, kar srce si sladkega obeta«.

Sto let pozneje nevarnost tiči drugod: v domačijski samozadostnosti. Zato je odpiranje v svet nujno in potrebno, kajti sebe ne moremo poznati in razumeti, če ne poznamo tudi zgodbe drugih ljudi in drugih svetov.

Zgodnja devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je moja generacija začenjala s študijem, so bila prežeta z upanjem po boljšem jutri v novi državi. Neko jutro, ko sem se s šestico Ljubljanskega potniškega prometa peljal mimo Filozofske fakultete, sem na steni fakultete, ki gleda na Slovensko cesto, opazil nov grafit. Pisalo je: Ljubim te, Slovenija. Kakšen teden pozneje je nekdo pod grafit cinično pripisal: Sve prave so ljubavi tužne – vse prave ljubezi so žalostne, nesrečne. Ta citat iz ene od Balaševičevih pesmi je takrat deloval humorno in zafrkljivo, danes, skoraj 30 let pozneje, pa se mi zdi, da je ta grenak pripis vse bolj resničen – še posebej, če ga pogledam skozi prizmo odnosa države do Filozofske fakultete, univerze in znanosti na splošno.

Že res, da je država v zadnjih dveh letih nekoliko širše razprla svojo denarnico, a dejstvo je, da so rezi v visoko šolstvo v zadnjem desetletju nekatere fakultete potisnili na rob preživetja, Slovenijo pa na rep evropskih držav glede na delež bruto domačega proizvoda, ki ga namenja visokemu šolstvu. Ne gre pozabiti, da smo bili svoj čas že na sredini te evropske lestvice.

Še bolj me žalosti že skorajda nespodobno prosjačenje za ureditev prostorske stiske Filozofske fakultete. Lansko leto smo s pomočjo vodstva univerze resda naredili korak v pravo smer z najemom knjižničnih depojev, a to je le obliž na rano, ki skeli že mnogo let. Ob praznovanju devetdesetletnice je takratni dekan, profesor Bucik, na tem odru dejal, da prvi kovanec v vodnjak želja meče za takojšno ureditev nevzdržne prostorske stiske fakultete. Video posnetek tega govora je že nekoliko zaprašen, zato se ne vidi dobro, ali je ta kovanec zgrešil vodnjak ali pa v vodnjaku sploh ni vode.

Dejstvo je, da po desetih letih nove stavbe še vedno ni in da obstoječa preprosto ni več kos sodobnemu načinu visokošolskega izobraževanja in skoraj 5000 študentom in študentkam, 650 zaposlenim, 127-im študijskim programom, 21-im oddelkom, knjigarni in dvema večjima centroma: centru za pedagoško izobraževanje, kjer se lahko učite 35 tujih jezikov, in centru za slovenščino kot drugi ali tuji jezik, ki oskrbuje tudi 60 lektoratov slovenščine po vsem svetu. Pretesna je za 35.000 podeljenih diplom v zadnjih sto letih, za 775.000 knjig v knjižnici, za več kot 120 raziskovalnih projektov na znanstveno-raziskovalnem inštitutu in za založbo, ki vsako leto izda več kot 70 novih naslovov, med njimi 14 znanstvenih revij.

Morda je stoletnica čas, da prenehamo verjeti v vraže. Zato nocoj ne bom metal kovancev v vodnjak želja. Morda je tudi čas, da prenehamo milo prositi. Ustrezen prostor za svoje delo moramo preprosto zahtevati!

Claude Levi-Strauss je nekoč zapisal, da bo enaindvajseto stoletje – stoletje humanistike ali pa ga sploh ne bo. Ta smela trditev se zdi danes, ko na vsakem koraku opažamo regresije, neskladne z razsvetljenskim projektom osvobajanja človeka, morda na prvi pogled naivna, a v resnici to klavrno stanje stvari v družbi kliče po še več humanizma.

Sto let po ustanovitvi Filozofske fakultete, ki je zrasla na pogorišču prve svetovne vojne, v času upanja za boljši svet, nam družba okrog nas ne vliva veliko upanja. V morju umirajo begunci, kratkovidne politike požigajo amazonski gozd in v nekaterih zibelkah demokracije z nami komunicirajo le še prek twitterja. 140 znakov na twitterju postaja maksimalni obseg posameznikovega mentalnega horizonta. Populizem zaseda izpraznjen prostor politike. Ob svoji stoletnici imamo zato zgodovinsko nalogo, da še naprej ostajamo središče kritične misli, glasen, čeprav prepogosto osamljen glas, prostor razumnosti in razsodnosti, ki je zavezan osvobajanju človeka in vrednotam svobode, solidarnosti in enakosti.

Kdo bo podiral zidove v naših glavah in žice v našem svetu, če ne mi? Kdo bo slaba vest te družbe, ki se slepo udinja kapitalu, če ne mi? Kdo bo prevpraševal samoumevnosti, ki vodijo v črno-belo družbo, če ne mi? Kdo bo branik naše kulture, našega jezika, duhovnega razvoja, če ne mi? Kdo bo glasen krik humanizma v visokotehnološki družbi, če ne mi?

Spoštovane, spoštovani, težko je zaobjeti vse dimenzije tega prelomnega trenutka, ki ga praznujemo nocoj. Dejstvo je, da kot današnji akterji in akterke Filozofske fakultete stojimo na ramenih številnih intelektualcev, pisateljic, pesnikov, političark, novinarjev, prevajalk, razumnikov, kulturnic, poslovnežev, učiteljic in številnih drugih alumnov, ki so svoj um brusili na Filozofski fakulteti in ključno zaznamovali politično, kulturno in duhovno življenje v Sloveniji v zadnjih sto letih. Težko je zaobjeti vse opravljeno delo, preboje in premike, zaraščene poti, ki so danes utrjene ceste.

Težko si je zamisliti vse zgodbe, tudi čisto osebne, vseh tistih, ki so te poti humanistike in družboslovja na naši univerzi utrjevali pred nami – bodisi v luči dnevne svetlobe ali ob dolgih neprespanih nočeh. Vse to se danes združuje v enem trenutku – v tej slovesnosti, v tej dvorani, tukaj in zdaj.

Vsa ta raznolikost Filozofske fakultete, ki se razpenja med nekaj več kot 30 znanstvenih disciplin, ki jih gojimo na fakulteti, je naša velika prednost ... in včasih tudi naš križ.

Prav stoletnica je priložnost, da ponovno ugotovimo, da smo del istega čolna in da Filozofske fakultete ni brez prvega in zadnjega v tem čolnu. Če bomo zmogli širino tega duha – in prepričan sem, da bomo – potem pred nami ni ovire, ki je ne bi mogli preskočiti.

Za nami je torej sto let. Tisoče spominov. Tisoče želja. Tisoče upanj za boljši svet. Na novih sto let – in srečno, Filozofska fakulteta!

Prof. dr. Roman Kuhar, dekan, govor na Slavnostni akademiji Filozofske fakultete ob stoletnici (Cankarjev dom, 24. 9. 2019)