Razstava: Potopljene kulture - Reševanje spomenikov stare Nubije v letih 1963–1964

Potopljene kulture:

Reševanje spomenikov stare Nubije v letih 1963–1964

Skozi objektiv Mihe Pirnata (1924–2022)

***

Filozofska fakulteta UL, Galerija Peti štuk

30. november – 3. januar 2023

***

V sodelovanju z  Inštitutom za študije meništva in kontemplativne znanosti in Narodno galerijo. Razstavo je finančno podprl Konzervatorski center RS.

***

Avtorja razstave:

Jan Ciglenečki in Miha Pirnat (ml.)

Kustosinje razstave:

Neža Lukančič, Tanja Marolt, Eva Stamboldžioski, Ana Jazbec

***

Razstava “Potopljene kulture: Reševanje spomenikov stare Nubije med letoma 1963 in 1964” je nastala v okviru priprav na mednarodno egiptološko konferenco z naslovom “Egiptologija in Slovenci”, s katero želimo karseda celovito predstaviti različna poglavja iz zgodovine slovenskega raziskovanja civilizacij starega Egipta. Udejstvovanje naših rojakov na tem področju je bilo skozi zgodovino sporadično in praviloma brez institucionalne podpore, zaradi česar se egiptologija kot znanost na slovenskih tleh ni mogla sistematično razvijati. Kljub temu smo Slovenci od srede 19. stoletja vse do danes aktivno sodelovali pri odkrivanju, dokumentiranju in ohranjanju bogatih kulturnih spomenikov dežele ob Nilu. V tem času se je nabralo nekaj navdihujočih, a danes skorajda pozabljenih zgodb, ki jih je vredno predstaviti strokovni in širši javnosti tako doma kot v tujini.

            Med njimi nedvomno izstopa jugoslovanska odprava med letoma 1963 in 1964, ki je potekala v okviru UNESCO-vega reševanja spomenikov stare Nubije. Celotno območje med prvim in drugim Nilovim kataraktom je namreč zaradi gradnje velikega Asuanskega jezu vse bolj ogrožala naraščajoča voda. Primarna naloga odprave je bilo snemanje in restavriranje koptskih fresk, ki so se nahajale v cerkvah iz obdobja nubijskih kraljestev (med letoma 542 in 1323 po Kr.), zgrajenih v nekdanjih faraonskih templjev. A le redki vedo, da so člani odprave, med katerimi je imel ključno vlogo slovenski restavrator in slikar Miha Pirnat, ob svojem delu odkrili številne prej nepoznane plasti zidnih poslikav, pod katerimi so se skrivali reliefi in hieroglifni napisi. Četudi je Pirnat v svojih poročilih poudarjal zlasti restavratorske vidike njihovega dela, lahko njegovo sodelovanje pri omenjenih odkritjih štejemo za najpomembnejši prispevek Slovencev na področju odkrivanja Egipta v celotnem 20. stoletju.

Člani jugoslovanske odprave so poleg Mihe Pirnata bili še Milorad Medić, vodja misije, Mihailo Vunjak, Bogdan Kovačević in Jovan Nešković, ki pa je sodeloval le pri delih na območju Sudana. 18. oktobra 1963 so z že vnaprej določenim načrtom odpotovali na priprave v Kairo. S terenskim delom v Nubiji so začeli 158 km južno od Asuana v templju Wadi es-Sebua, “Dolini levov”, ki je svoje ime dobil po mogočni aleji sfing. Snemanje in restavriranje fresk v hipostilni dvorani templja Ramzesa II, ki je bila v krščanskem obdobju preurejena v cerkev, je potekalo med 8. novembrom in 27. decembrom 1963. Člani odprave so živeli na ladji, v templju pa so si uredili improvizirano delavnico. V tem času so izvajali tudi preiskave poslikav v bližnjem svetišču Amenhotepa III, ki pa so jih zaradi časovnih omejitev morali prekiniti. Pirnatove fotografije poslikav tega templja imajo danes veliko dokumentarno vrednost.    

Od 28. decembra 1963 do 24. januarja 1964 je jugoslovanska ekipa z delom nadaljevala templju Abu Hoda, izklesanem v živo skalo na vzhodnem bregu Nila, ki se nahaja 281 km južno od Asuana, nasproti znamenitega templja Abu Simbel. Majhen podzemni speos je bil zgrajen v času Horemheba, poslednjega faraona 18. dinastije (1352–1320 pr. Kr.), pozneje pa so ga preuredili v cerkev. Naloga jugoslovanske odprave je bila sneti zidne poslikave s stropa, zidu in spodnjega dela arhitrava ter dve z zahodne stene pri vhodnih vratih.

Nedaleč stran, na zahodnem bregu Nila, so takrat v kraju Abdullah Nirgi, približno 3 km severno od templja Abu Simbel, izkopavali tudi nizozemski arheologi. Med svojim delom so nepričakovano naleteli na troladijsko cerkev z dobro ohranjenimi slikarijami, ki je bila povsem zasuta s puščavskim peskom. Ker so ob odstanitvi peska ometi s koptskimi freskami začeli odpadati, je bila potrebna takojšnja intervencija in na pomoč so poklicali jugoslovansko odpravo. Med 25. januarjem in 3. februarjem 1964 so tako z zidov sneli velik del bolje ohranjenih poslikav, ki sodijo med same vrhunce nubijskega slikarstva.

 Zadnje prizorišče jugoslovanske nubijske odprave je bil kraj Sheikh Abd el-Ghadir, približno 10 km južneje od Wadi Halfe, kjer poteka meja med Egiptom in Sudanom. Majna troladijska cerkev, ki je stala na vzpetini na zahodnem bregu nad drugim Nilovim kataraktom, je bila ob njihovem prihodu obdana z zaščitno konstrukcijo, s katero so poskušali začasno zavarovati hitro propadajoče poslikave. Njihovo delo je potekalo po načrtu in bilo hitro končano, poleg snemanja in restavriranja fresk so snete fragmente pritrdili še na nosilce iz panelnih plošč. Vse fragmente so uokvirili z letvicami, jih spravili v lesene zaboje in z vlakom poslali v kartumski muzej.

Člani jugoslovanske odprave so tako od 9. novembra 1963 do 31. maja 1964 v Nubiji sneli 92 fragmentov zidnih poslikav s skupno površino 113,127 m². Od tega je bilo 35 fragmentov utrjenih in postavljenih na začasne nosilce, 12 fragmentov pa je bilo v celoti obdelanih. V nasprotju z drugimi državami, ki so sodelovale v UNESCO-vi akciji reševanja spomenikov stare Nubije, se je Jugoslavija v znak bratskega prijateljstva do Egipta in Sudana odpovedala kompenzaciji za vložena sredstva v obliki predmetov, ki sta jih za ta namen predvideli vladi Egipta in Sudana. Freske danes hranijo v Kairu, Asuanu in Kartumu.

***

Miha Pirnat st.

Akademski slikar, konservator restavrator specialist, Miha Pirnat st., je leta 1963–64 sodeloval v večmesečni UNESCO-vi akciji reševanja spomenikov Egipta in Nubije. V kratko odmerjenem času je ekipa štirih jugoslovanskih konservatorjev restavratorjev zaščitila in ohranila pribl. 160 kvadratnih metrov koptskih stenskih poslikav iz 6., 8. in 11. stoletja. Miha Pirnat je avtor večine fotografske dokumentacije, ohranjeni pa so tudi njegovi dnevniški zapiski s skicami in tehnološkimi podatki.

Miha Pirnat st. se je rodil leta 1924 v Jaršah. Študij slikarstva na Likovni akademiji je zaključil leta 1955. Po specialističnem študiju restavratorstva se je leta 1957 zaposlil kot konservator restavrator na Republiškem Zavodu za spomeniško varstvo in bil eden od začetnikov organiziranega restavratorstva v Sloveniji. Med sodelavci je veljal za izjemnega strokovnjaka in človeka. Z ZVKDS Restavratorskim centrom je sodeloval do svojega 92. leta. Je prejemnik Steletove (Slovensko konservatorsko društvo) in Šubičeve nagrade (Društvo restavratorjev Slovenije) za življenjsko delo na področju konservatorstva-restavratorstva.

Od nas se je poslovil letos septembra.