Na poti v črno luknjo

Tematika pričujočih esejev je raznolika, dotikajo se tako aktualnih kakor »večnih« tem in delajo mikro in makro »reze« v kulturno tkivo slovenskega in mednarodnega človeka. Tujstvo, drugost, drugačnost, poezija in percepcija lepega, narcizem, ironija, etičnost je le nekaj obdelanih tem, pisanih na kožo modernemu slovenskemu človeku, razpetemu med omenjene in druge dileme, človeku, ki se po večini ne zaveda, da ga določa predvsem ta razpetost, ne več arhaična redukcija na en ali drugi pol družbenega in političnega, s tem pa tudi intelektualnega diapazona. V pričujočih esejih se lahko prepozna določena generacija, v najboljšem primeru pa vsakdo, ki v teh burnih časih uspeva stopiti korak vstran in pomisliti, da je človek bitje, ki ima možnost vsaj igrati se svobode, če igro jemlje resno in odgovorno. Oziroma, kakor je zapisal Albert Camus: »Sizifa si je treba predstavljati srečnega«. Slog esejev ima razpon od resnega in zahtevnega do rahlo ironičnega, katerega predmet je vsakdanji in manj »vzvišen«. To pa je ravno značilnost eseja, izkušnja, ki se avtorju vedno ponuja kot izhodišče za razmislek in jo zato s pridom izkorišča.Miha Pintarič (1963) predava starejšo francosko književnost na FF UL, eseje pa piše v slovenščini, francoščini in angleščini.Medijski odzivi: